Svečarstvo je rokodelska obrt z dolgo in zanimivo zgodovino. Malokdo ve, da sta obstajala kar dva rokodelska ceha, ki sta pod svojim okriljem gostila izdelovalce sveč. Sveče so namreč izdelovali tako Medičarji kot Milarji.
Milarji so odkupovali živalski loj, iz njega izdelovali milo, pa tudi sveče. Take sveče seveda niso dišale kot sveče iz čebeljega voska, vendar so opravljale svojo funkcijo in razsvetljevale predvsem ubornejša bivališča.
Medičarji so od čebelarjev odkupovali čebelje satovje polno medu. Kakšno zelo lepo belo satovje polno medu so narezano na kose prodajali kot žvečljivo sladico. Drugo satovje so namestili na rešeto nad veliko kadjo in iz njega iztočili med. Med so skladiščili v lončenih posodah in ga prodajali. Tako izpraznjeno satovje so nato prešali, tako pridobljen med pa uporabili pri izdelavi lectovih kruhkov in pisanih lecotvih srčkov. Nazadnje so sprešano satovje oprali v topli vodi in to vodo uporabili pri kuhanju medice. Tako niti kaplja dragocenega medu ni šla v nič. Prazno in očiščeno satovje so nato s pomočjo sonca pobelili in ga uporabili za izdelavo prelestno dišečih sveč.
Rokodelska obrt je bila vedno v domeni rokodelske družine in pravica za udejstvovanje obrti se je dedovala tako kot posest.
Rokodelsko obrtniško življenje je bilo dejavnost cele družine, čeprav je pravico do obrti po navadi dedoval moški prvorojenec. Ženske so pri pripravi izdelkov igrale pomembno vlogo – gotovo so imele največ besede pri izdelavi lectarskih dobrot, ko so mesile in gnetle lectovo testo ali krasile živopisane lectove srčke. Veliko vlogo so odigrale tudi pri izdelavi sveč. Hkrati so bile sposobne organizatorke, prodajalke in vodje.
Najpomembnejša odlika svečarja in svečarke je bila zagotovo potrpežljivost. Proces izdelave sveče je namreč terjal dobršno mero pozornosti in potrpežljivosti. Pri izdelavi sveče na svečarskem vretenu ali napravi za voščene zvitke je bilo namreč zelo pomembno, da procesa nisi prehiteval, niti se pri izdelavi nisi obiral, saj se je lahko zgodilo, da je trenutek nepazljivosti izničil vse opravljeno delo.
V 320 letni zgodovini svečarstva Stele so obrt v Lectarjevi hiši kar petkrat vodile ženske.
Prva pomembna ženska v Lectarjevi hiši je bila Klara Legat, dedinja hiše na Glavnem trgu 16, ki se je novembra leta 1701 poročila s svečarjem in medičarjem Jurijem Bitencem. S poroko je namreč v hišo prišla tudi obrt svečarstva.
Druga pomembna ženska je bila Uršula Bitenc, ki je po smrti moža vodila obrt in domačijo in ju ob poroki hčere Barbare Bitenc, predala zetu Sebastjanu Ciglerju. Uršula Bitenc je kljub poroki svoje hčere in predaji obrti v hiši do smrti ostala samostojna gospodinja, kar v sredini 18. stoletja vsekakor ni bilo samoumevno.
Tretja pomemba ženska je bila druga žena Sebastjana Ciglerja, Gertruda, ki je po možu podedovala premoženje in obrt ter ju kasneje predala svojemu prvorojenemu sinu Jerneju Ciglerju.
Četrta pomembna ženska v svečarsko medičarski tradiciji Lectarjeve hiše je Neža Cigler, ki je po starših podedovala svečarsko in medičarsko obrt. Z možem Jurijem Golenverjem nista imela otrok, zato sta svoje premoženje in obrt predala Mariji Cuderman.
Peta pomembna ženska je bila tako Marija Cuderman, ki je najprej z možem Ivanom Steletom, po njegovi smrti pa samostojno, vodila svečarsko in medičarsko obrt vse dokler se pod njenim okriljem leta 1917 obrti ni priučil sin, Janko Stele, kateremu je obrt in posest tudi prepustila.
Svečarke so še dandanes pomembne tudi v podjetju PAX svečarna Stele d.o.o., kjer njihove izurjene roke krasijo ročno izdelane krstne, poročne in religiozne sveče. Hvaležni smo, da jih imamo.
